»Prigrizni malo in zalij! To tukaj je šarkelj, to je potica, rozinova potica, takšna, ki praviš, da je tebi po volji, to so suhe klobase, to je mrzla pečenka, to je svinjina, tukaj imaš vino, ampak malinovec s kislo vodo je tudi prav dober in še posebno za žejo!« Na vseh koncih in krajih mu izkuša ustreči, govori brez prestanka naprej in naprej, spominja se svojega moža, ki je bil davčni kontrolor in je umrl pred petnajstimi leti, s solzami v očeh se domisli edine svoje hčerke, ki je umrla vsled difterije in bi bila zdaj drugače ravno tako mlada in čvrsta in krepka kakor je on, Edmund Gaber.