Po prostoru se je kadilo, da je plaval pod stropom dim natanko v oblikah hudournih oblakov, luč, ki je visela ob polgnilem tramu, je ugašala in brlela kakor kresnica, od mize do mize se ni več videlo, človeku je zapiralo sapo in ga dušilo. Kričanje je bilo večje in večje. Tisti, ki so imeli lesene noge, so topotali kakor konji, drugi, ki so bili brez njih, so posegali pod klop po odložene palice, tolkli z njimi ob tla in se tako uvaževali in pritrjevali svojim besedam.