V nedeljo dopoldne sem jo zavil po končanem božjem opravilu na cesarsko cesto, naglo sem jo mahnil dalje, domača vas je utonila za mojim hrbtom kakor žalost v nenadnem veselju. Polja, ki so ležala na levo in desno, njive, senožeti in gozdiči so se umikali boljinbolj, ginili v megleni daljavi in se skrivali za holme in brda, ki so se spenjala ponekod iz ravnine in se spuščala od druge strani zopet vanjo. Novo mesto, o katerem so mi pravili, da je proti Ljubljani tako, kakor krtina proti hribu, je bilo okrog poldne že za menoj.