In grajščakova hči, tista, ki stanuje nad našo vasjo na višavskem gradu, ki je lepa kakor angel v oltarju in ki ji šumijo krila kakor breze v vetru, tista me lahko nekoč ogovori in dogodi se čudež: tako se pripeti, kakor se ni nikomer zdelo. In želel sem bogvekam. Včasih ves teden samo naprej in naprej, nekam daleč tja v veliko mesto, kjer hodi človek od jutra do mraka in še ne vidi in še ne sliši vsega, kar mami oči in ušesa.