Tiho spi vas, mir je razlit vsenaokoli, samo senca se zgane, ki leži preko pota, samo fant, ki stoji v mesečini ob beli koči, na majhnem oknu sloni, bujni mladenki šepeče na rožnato uho svojo zapeljivo govorico. Polnoči bije ura v zvoniku, odnekod se približajo koraki, nepravilno odmevajo s ceste, Anžiček se vrača in odpira hlev. Nalahko odklepa in zaklepa, nekako na sredi obstane, kakor bi pomišljal in gleda v tla.