Nikjer ni človeka, samo škrjanec žgoli v zraku, divji zajec beži z njive v gozdno goščavo, lisica laja nekje zgoraj v šumi, kakor bi se pritoževala nad slabim plenom minule noči. Anžiček šepa po cesti naprej, se opira ob debelo na široko ukrivljeno palico, zmajuje z glavo in sam sebi pripoveduje. »Ne pojde tako,« - pravi, - »ne pojde!