Anžiček Anžiček zdeha, sedi na listju v kotu hleva, se praska z desnico po glavi in meče od sebe kose suhih listov, ki so se zapletli ponoči v njegove sive dolge in kuštrave lase, strmi proti majhnemu zamreženemu oknu in izkuša, da bi se razgledal. Zunaj zvoni, nekje blizu hleva kliče nekdo nekoga, petje petelinov se razlega vsekrižem.