Morje je bilo nemirnejše kakor prej. Koder je bilo obrežje skalovito, tam je grgralo, golčalo po izdolbinah, kotanjah in kamenitih zajedah, zunaj po površju samem je šumelo in bučalo, kakor bi se sredi teme in noči teplo in togotilo v divji in nečloveški jezi. Sapica, ki je dihala prej sem iznad morja, je ostala enako rahla in nežna, lahno šepetanje listja oljk, pod katerimi sva se vračala, pa se je izgubilo in utonilo v šumenju valov.