In vse nazaj za njimi se je zibalo v temi črno mogočno morje, daleč tja pod mrakom, ki ga ni bilo več mogoče prodreti očem in še daleč in daleč onstran mraka brez kraja in konca. Iznad njegove gladine je dihal prijetno hladen vetrič, pošepetaval z listjem na oljkah, se dotikal lic, kakor blažeča in nevidna roka. »Ostaniva tukaj,« je rekla, »in sediva!«