Nanjo misli in čaka, kdaj pride, kdaj mu prične čitati dolgo zgodbo, ki jo bo on od kraja do konca pozorno poslušal in primerjal s povestjo svojega življenja. Vozili smo se, dolgo vozili preko polj in travnikov, ob ravnih cestah, ob potokih in vodah, skoz hribe in griče, nazadnje po ozki soteski, preteči od desne in leve z nevarno visečimi skalami, ki je izginila tako nenadoma za vlakom, da se je zdel trenuten val luči, ki je pljusnil skoz okna in potnikom v obraz, kakor blisk. Očem se je pokazala brezkrajna zelenosinja, vsepovsod nalahko nagubana planota, ki ni imela konca ne v dalji, ne na desni, ne na levo.