Daljni sorodnik, ki se je zatepel pred leti in leti v tisti kraj in pri katerem ona stanuje, se je že veseli in že davno veleva pisati svojim vnukom in jo povabiti. Slep je, sedi pred hišo in gleda tja kvišku nekam, kjer sluti, da stoji sonce, veliko in svetlo, silno svetlo. Nanjo misli in čaka, kdaj pride, kdaj mu prične čitati dolgo zgodbo, ki jo bo on od kraja do konca pozorno poslušal in primerjal s povestjo svojega življenja.