Včeraj je bilo to, ko sva se srečala v gledališkem hodniku, in ne pred dolgimi meseci, prejšnji teden sem se poslovil od nje, ko sem odhajal iz domačega mesta, in ne pred petimi, šestimi leti. Vedno sva bila skupaj, ob njej se je rodilo in razvijalo vse moje življenje, kar je bilo stran od nje, to ni bila resnica, to so bile sanje, domišljija, take misli, ki se priklatijo v dušo kakor potepeni psi v tujo domačijo. Cilj njene vožnje je bila majhna postaja tik morja, kjer so prebivalci, sama je tako pravila, popolnoma podobni svetopisemskim očakom, gozdovi pa so enaki po svoji gošči in visokosti pravim pragozdom.