In zato sem se bil zaročil z mirno, sila pohlevno blondinko, ki je poslušala moje besede kakor dete bajke, gledala z vdanimi in modrimi očmi v moj obraz, se veselila mojih obiskov in bila z menoj ‒ kakor je sama trdila ‒ povsem zadovoljna in srečna. Tudi na ta večer sem bil pri njej, od nje sem šel v gostilno med prijatelje, z njimi še v kavarno, in zdaj ‒ že skoro proti jutru ‒ pod grmi in slavčjimi pesmimi po beli cesti proti domu. Ko sem odklenil stanovanje in napravil luč, sem ugledal na mizi, ki je stala temnordeče pregrnjena sredi sobe, majhno pisemce.