Samo tisti spomini, ki so kazali duši nežno in obenem tako jako mladost, par let iz prejšnjih časov, sončna proga sredi mračnih in meglenih življenjskih njiv, ta je še podprla omagujočo zavest, zanikala revščino, odkupila vso vsakdanjost in grenkobo s sončnimi žarki. Če mi je prišla pod roke stara slaba risarija iz onih dni, pa me je prijetno preletelo po notranjosti ob prvem pogledu, če je zaigral zapit in osivel muzikant ulično popevko, ki smo jo peli v tistih letih, pa mi je bilo mehko in milo pri srcu kakor stari majki, ko ugleda po dolgem času svojega sina. In ljubezen in spoštovanje do vsega, kar mi je bilo tistikrat sveto, je ostalo enako in živi še dandanes v meni nedotaknjeno in nespremenjeno.