»Sedem bo, službo je treba nastopiti!« in polotil se ga je nemir kakor včeraj, ali predvčerajšnjim, ali pred tednom in mesecem, ko je nastopil večerno službo. »Kje je uniforma, bluza, rdeča kapa?« Obstal je sredi sobe, zagledal se v tla, si oprijel s palcem in kazalcem levice golo brado in mislil nekaj svinčenega, težkega, morečega, kar je vleklo in tiščalo k tlom, k zemlji in dalje vanjo, in v grob in še globlje.