Njeno tišino dela morda še tišjo rahlo padanje listja, ki se trga z vej in vejic, zadeva ob veje, ki rasto niže, in pada na pesek in korenine, ki mole mestoma iz tal. Od časa do časa pritava še vedno iz daljne ravnine ropotanje vlaka, narašča s kraja počasi, potem vedno hitreje, a predno postane glasno, se začne nenadoma izgubljati in odhiti v noč, ki postane še pokojnejša. Slikar se prebudi, ko mu posije sonce v obraz.