Izginem ponoči v megli in tišini, pridem na mesto, preskočim vrtno ograjo, h kateri privežem prej konja, in zažvižgam na precep. Ona, Albina, pogleda, če mož trdno spi, in ko se o tem prepriča, stopi na balkon, razprostre roke in se mi spusti v naročje. Prestrežem jo, posadim predse na konja in jahava tako v diru dve postaji naprej.