Župan je hodil po sobi, se praskal z rokami po glavi, pričel šepetati neumljive besede, iz katerih so se čuli le šumniki: š ‒ ‒ š ‒ ‒ ž ‒ ‒ ž ‒. Ko je poteklo tako nekaj časa, je župan sedel, prijel pero s svojo ogromno in junaško desnico, ga popravil z levico pravilno med prste, omočil v tinti in zapičil v papir. Pričel je šepetati: »S‒s‒sla, slavnemu.«