Tajnik je napravil, kakor je velel župan, sedel nazaj na svoje mesto, pričel pisati, ogledoval možica ob peči, večkrat vstal, stopil bliže in ga pregledoval od strani, sedel zopet nazaj in škrtal po papirju. Župan je hodil po sobi, se praskal z rokami po glavi, pričel šepetati neumljive besede, iz katerih so se čuli le šumniki: š ‒ ‒ š ‒ ‒ ž ‒ ‒ ž ‒. Ko je poteklo tako nekaj časa, je župan sedel, prijel pero s svojo ogromno in junaško desnico, ga popravil z levico pravilno med prste, omočil v tinti in zapičil v papir.