To njeno površno govorjenje o vsem, na kar napelje on besedo, skriva pod sabo tihe neznane tajne in je kakor plašč, ki zagrneš z njim tisto, kar nočeš, da bi videl tujec. To je našel in izmislil v dolgih zimskih nočeh, ko je ona mirno spala, on pa bedel in gledal s trudnimi in pekočimi očmi v temni strop. Dogodilo se je tudi, da je parkrat ni našel doma, ko je prišel zvečer iz pisarne in ko jo je vprašal, kod je hodila, se mu je smejala s tistim površnim lahkim smehom, ki je nekaj zakrival ...