Ko je pila iz čaše, je gledala mimo nje vanj z mokrimi, nekako ginjenimi očmi. In tudi, ko je pripovedovala o nečem svojemu spremljevalcu, se je pričela ozirati nanj vse tako skoro domače in kakor bi bili že davno vajeni drug drugega, pa bi zdaj zaradi tistega bledega kašljača slučajno ne mogli sesti skupaj, pritisniti koleno ob koleno in položiti dlan na dlan. Okoli dvanajste ure se je zdelo Pušniku, da je on že zdavnaj zablodil v življenje te ženske in enako ženska v njegovo življenje.