Ko stopita v sobo Pirnat in žena, skoči Žitnikova sestra k zofi, pred katero stoji miza, zgrabi kopo perila, ga nese v sosednjo sobo in ga vrže na posteljo. »Vedno pospravljam,« pravi, »pa ni nikoli pospravljeno.«
Pirnat in žena sedeta na zofo, sestra prinese krožnike, Žitnik temne steklenice vina, jemlje drugo za drugo med noge, stoji sredi sobe in jih odpira.