Vselej takrat je že pihala od morja rahla in hladeča sapica. Bilo je, kakor da se vali pod vsem širnim nebeškim šatorom, po katerega stropu sveti zvezda ob zvezdi in sije luna in gleda svoj obraz v morski gladini, neka nevidna in blaga uteha, ki objema vse to obrežje in še kraje daleč za njim. Telo diha zdravo in sveže, a duša se razmahne, razprhuta se kakor prebujena in na novo oživljena ptica ter zakipi v tisočerih čuvstvih.