Sram ga bodi, nima skrbi za drugega kakor zase ... pelje se na Dunaj, kakor gotovo me je mati rodila! Trgovec vzdahne, mežika za zlatookovanimi naočniki in pred njim zija votlo vprašanje: Čemu živimo? Nato gleda sanjavo v živo in polno naročje lepe gospe in si v duši odgovori: Jaz sem žrtev.