Oči so velike in se ji motno svetijo kakor črni, mokri kameni. Zdi se mi, da vsa gori, a jaz si priznavam odkrito, kako mi je ravno do tega, da bi nje ne vznemirjal, da bi delal njej le veselje in kratek čas in same prijetnosti. Nenadoma izpregovori: ‒Luči ni, oprosti!