Oba živiva v minulosti, v tistih prostodušnih letih igranja in skakanja, ki se svetijo v mislih kakor jasna krajinica v žarkih spomladanskega solnca. Hipoma obtiči vlak, Tina pogleda skozi okno na napis postaje, skoči na noge in seže po prtljago. ‒Smo že doma.