In iz besed in iz obraza sije lahkovernost in dobrota njegove preproste in naivne duše.
Osat I Neko jesensko popoldne, ko železničar Mirtič slučajno ni imel službe, je potrkal nekdo na njegova sobna vrata in še predno se je bilo mogoče ozreti izza mize po njem, tudi vstopil. »Gospod šef prosi, da bi se potrudili k njemu dol v pisarno!«