Tiho je vse tako nekaj časa, kar prične šumeti v grmovju, veje se razmikajo in zopet stikajo, bližnji grm zine in iz njega se prikaže pajek, velik kakor oven. Zelen je, oči se mu svetijo kakor baklje in so velike kakor buče, vrti jih, da obhaja človeka zona, s seženj dolgimi prednjimi nogami, prične tipati po Tonetu, ki je naenkrat bled kakor mrlič. Pajek lazi po njem, prede pajčevino, leze podenj, pa zopet nadenj, zaprede ga tako, da se ne more geniti.