Njegov obraz je tem resnejši, čim dalje časa bolnik nepremično leži in težko sope. Popolnoma resen postane, dvigne oči in leti z njimi po ostalih navzočnih, kakor bi iskal pri njih pomoči, ali vsaj pojasnila. Gospa Ana stopi sama k bolnikovi postelji, prime moževo brado, kakor je videla, da je napravil zdravnik, maje jo polahko sem in tja in jokavo kliče: »Julček, moj zlati Julček, ali me res ne slišiš, ali me res ne ‒