Zdajle ali zdajle, mu šviga po mislih, nerodno se ozre, v obraz je bled in ner vozen, skloni se, dene Marici roko zadaj za glavo in jo poljubi na usta. Istočasno se prikaže na poti, ki se vije izza grma, gospodična Dora Komljančeva, suha samica, hči sodnega svetnika. Priletna je že, smehlja se, ker je stara znanka, gleda izpod širokega slamnika, pokima tudi in Vladimir in Marica sta oba vsa rdeča.