Najprej tisto: »Ljubca na sred′ morja, rada bi moja b′la ‒« pozneje tole: »Pa moj′ga fanta glas mi dela kratek čas ‒« in končno ono: »Jaz sem Kranjčičev Juri, Marička, ôdpri duri!
Sem zavber fant, ha-há, ′mam čist, nov gvant!« Četrt ure pred četrto uro je dela nase belo obleko, pokrila širokokrajen slamnik, vzela v roke solnčnik in ročno torbo, natikala bele rokavice, stekla k materi v kuhinjo, jo objela, pa proti njeni volji zaplesala z njo po kuhinji: Hm-tata, hm-tata ‒ »Nehaj, nehaj!« je prosila in jo rotila mati, ki se je naenkrat zasopla.