Samec se ni vrnil nikoli več. Mogoče je, da se je samica kdaj spominjala nanj, morda da so ga iskale njene nikomur zaupajoče oči, ko se je dvignila včasih ob jutrih nenadno visoko nad gozdom kvišku, letela tam in sem in tja v dolgih vijugastih črtah, obstala za hip na mestu, trepala naglo s perutnicami in strmela tja nekam daleč proti goram. Nekoč je tudi odletela v tisto stran zjutraj navsezgodaj in vrnila se je šele takrat, ko je bilo zašlo sonce in se je po naravi polagoma mračilo.