Sapica, ki je dihala prej sem iznad morja, je ostala enako rahla in nežna, lahno šepetanje listja oljk, pod katerimi sva se vračala, pa se je izgubilo in utonilo v šumenju valov. Tam daleč visoko v temi in na morju so se prikazale rdeče luči, neznana ladja je priplavala od bogvekod in plula bogvekam in meni je postajalo ob povratku težko in žalostno pri srcu. »Glej,« sem ji rekel in pokazal z roko v tisto smer, »poglej, Gizela, tisto ladjo!«