Dolga doba, ki je ležala med minulostjo in sedanjostjo, se mi je zdelo, da je do malega izginila, splahnila, nekako razkrojila se kakor megla v solnčni svetlobi. Včeraj je bilo to, ko sva se srečala v gledališkem hodniku, in ne pred dolgimi meseci, prošli teden sem se poslovil od nje, ko sem odhajal iz domačega mesta, in ne pred petimi, šestimi leti. Vedno sva bila skupaj, ob njej se je rodilo in razvijalo vse moje življenje, kar je bilo stran od nje, to ni bila resnica, to so bile sanje, domišljija, take misli, ki se priklatijo v dušo kakor potepeni psi v tujo domačijo.