Luna vstaja izza gora in velika je kakor ogromen zlat hlebec. Spredaj pred gradom se pode otroci iz vasi, ki leže spodaj, in kričijo: Pojac, pojac, ′ma tristo tac, ena je bezgova, še tista ni njegova. Gospodična Tereza pride nazaj v svojo sobo, večerja se kadi pred njo na mizi, a ona se je noče dotekniti.