Gospodična Tereza mu seže v roko in prav zadovoljna je s posetom. Prišlec se ji zdi jako ličen, prožen in galanten, posebno pa ji ugaja dobrovoljnost in smeh, ki ga je vedno polno njegovo obličje. »Sedite!« mu prijazno ponudi stol, sama se nasloni nazaj in si podpre, kolikor je mogoče koketno, starikavo glavico.