Ne sedi bogve kako dolgo, pa se začujejo zunaj na hodniku koraki, nekdo se ustavi pred vrati in nalahko in vljudno potrka. »Naprej!« veli gospodična Tereza, vrata se odpro in v sobo stopi jako zaokrožen črno napravljen gospod v najboljših letih. Spredaj ima vestjo na globoko in na široko izrezano, da se sveti bela srajca po vsi sobi, na glavi ima okrogel in ozkokrajen polcilinder, ki ga je že vljudno snel in ga drži v roki, lase nosi majhne in gladko na vsako stran počesane, v lice je rdeč, zdrav in poln, pod nosom mu rastejo črne brčice, ki jih z levico kratkočasno gladi, bolj je debel kakor suh in bolj majhen kakor velik.