Gospodična Tereza zmišlja nekaj časa, pa stopi počasi do vrat, odpre jih in zakliče po hodniku: »Marjeta, Marjeta!«
Zapre zopet vrata, sede nazaj na široko rožnato zofo, in kmalu pride tudi Marjeta, stara in košata grajska dekla. »Uh, uh« ‒ se pritožuje ‒ »ta naš mladi pastir Peterc ima pa že take besede, da človek ne ve, kam bi pogledal, ko ga sliši.