Spomladansko popoldne sta tako pred leti stala pred gradom, sušca meseca je bilo, ravnokar je bil zapadel nov sneg, ki se je pa v že toplem solncu topil, da je od vseh strani curela in žuborela voda. Stojita pred gradom, pa pogleda mladi veleposestnik najprej na levo naokrog, potem na desno, nato po vseh grajskih oknih in v grajsko vežo. Nikjer ni bilo žive duše in on reče: »Kaj bi vi napravili, recimo, če bi vas jaz pri ti priči poljubil!«