Ema je govorila naprej s tisto grozo v očeh in mečkaje robec: »Živeti dalje to življenje, za to nimam smisla, za to mi manjka moči. Ob tej uri biti pri poslu in delati kot stroj; mine dan, sledi mu drugi, tretji, četrti in peti, a vsi so enaki. In jaz vidim in čutim, da je moje življenje moško življenje in ne žensko, a jaz sem ženska.«