Bele stene vaških pročelij stoje na sončni strani žive, žehteče, razgaljene in kakor da kričijo. Na nasprotni strani se stiskajo k ždečim kočam in pod nizko sadno drevje plahe, tihe sence, kakor bi od nekod pribežale in iskale zavetja in varstva. Žarki padajo vedno bolj navpično, bijejo ob cesto in odskakujejo s povečano žarjavo v oči.