»Župnikova, da!« je rekel tiho kaplan, odložil svinčnik, podprl z desnico glavo, iztegnil levico z dolgimi, belimi prsti predse po mizi in pričel enakomerno strmeti skozi okno. Zunaj je zahajalo sonce, zapad je žarel, kakor bi gorel in da je bilo skoraj težko vanj gledati. Spodaj je padala čez skalo in šumela Mračnica in v jesenski sapi se je pozibavala ob oknih rdeča divja trta in pogledovala v sobo.