Orel se je v svoji duši pomiril. Spomnil se je, da bi stopil za odhajajočimi gosti, pomagal temu ali onemu gospodu v voz in izkazoval svojo vljudnost in spoštovanje z globokimi pokloni, ali spodaj je bilo čuti le še malo glasov, kar je pomenilo, da se je bila družba že večinoma razkropila in razpeljala. Zadnji voz je odropotal izpred župnišča, župnik je prišel po stopnicah nazaj v nadstropje, zagledal organista in se domislil, kakor bi bil že na prejšnje svoje besede pozabil: »A ‒ ti si še tu!