Zdaj je vstal duhovni, zdaj posvetni gospod, dvignil čašo, napival in trkal s prijatelji, pa zopet sedel in poslušal drugega, ki je pričenjal z drugimi besedami isti posel. Tudi domači kaplan Ciril, ki je vedno tih, zamišljen in redkobeseden, se je na ta dan razvnel, zamahnil z belo in gosposko dlanjo nad mizo in govoril gladko in zaokroženo kakor pravi pridigar. V bleda ozka lica mu je stopila kri, črne oči so se mu razvnele in organistu se je zdelo, da spominja vsa njegova oseba na sliko svetega Alojzija.