Srakoš je vstal, se tiho slekel, si odgrnil postelje in zlezel pod odejo. Pokrit visoko do ušes je strmel v okno in premišljal vse od kraja. Dolgo se ni tako ganil, a nenadoma je zamahnil z roko, vrgel odejo po sebi, zategnil obraz in si zašepetal: »Kaj?