Rekarica je bolno, a prijetno trudna, prevzame jo toplota, ki se razvije pod staro odejo, oči se ji zapro in objame jo rahel in nežen sen. Zdi se ji, da se pred oknom nekaj premakne in po izbi je naenkrat svetlo, veselo, zdravo, svetlo kakor spomladi meseca maja, ko je ves nebes kakor sočna planjava, prerasla čez in čez s sinjo nebeško travico. Vse molči, vse sije in v ta lepi molk in sijaj se naenkrat odpro vrata in v izbo stopi Marija, kraljica neba in zemlje in korov angelov in nas vseh, stopi v izbo in hodi gori in doli in nosi roke zadaj sklenjene.