Zunaj ropota mesto, cestna železnica zvoni, železni vozovi tulijo in hropejo, od njihove teže se tresejo zidovi in šipe v njih šklepetajo. Rekarica je bolno, a prijetno trudna, prevzame jo toplota, ki se razvije pod staro odejo, oči se ji zapro in objame jo rahel in nežen sen. Zdi se ji, da se pred oknom nekaj premakne in po izbi je naenkrat svetlo, veselo, zdravo, svetlo kakor spomladi meseca maja, ko je ves nebes kakor sočna planjava, prerasla čez in čez s sinjo nebeško travico.