Sama zemlja je, ta ruša, ta leseni križ, trava, ki jo je zasadila jesenska sapa. Toda včasih se mi zdi, da gledam na oni svet, in vidim te, kako greš z rokami na hrbtu, dišeč po novi obleki in svežem perilu, ves umit in čist kakor na sveti dan ali na veliko nedeljo. O, Jezus, dodeli, da bi bil že davno v svetem raju in da bi bilo tudi z mano tako.«