Med predzadnjo in zadnjo predstavo zaropoče nekdo po vratih. Skočim na noge, odklenem, in predme se priziblje suhoten, droban, eleganten in dišeč človek. Dvigne tenko in obrito gornjo ustnico, kaže mi v vljudnem smehljaju svetlobele ponarejene zobe, dvigne belo tenko in napudrano ročico ter reče po nemško: »Kakor vidim, ste vi tukaj igralec na klavirju.