Videl sem že pred sabo njegov smehljaj in še zdaj ne vem, zakaj me je zapisal na pivnik, ki so ga vrgli morda še tisti dan med odpadke, in zakaj mi ni nikoli ničesar storil, ko bi bil vendar lahko samo ganil z mezincem, izrekel samo na pol svojo željo. Tiste dni mi je dejal prvič starejši znanec, vajen drugače seči v življenje nego jaz, ne glede na to, kaj je na tihem častno in kaj ni, kaj moraš zaradi tega storiti in zaradi onega opustiti, rekel mi je: »Vi igrate tudi klavir. Če hočete kaj zaslužiti, vam preskrbim službo igralca v kinematografu.«